Na enem izmed plakatov smo opazili, da se bo na sončno nedeljo v Arboretumu Volčji potok dogajalo. Šlo je za 34. dogodek Čarobni dan. Namenjen je družinam in še posebej otrokom, ki so lahko uživali na več kot 150 delavnicah z različnih področij (ples, joga, nogomet, risanje,…), ob nastopih znanih glasbenikov in še na mnogo drugih dogodivščinah. Ker z ženo želiva, da najini otroci tekom otroštva doživijo čim več zanimivega, je hitro padla odločitev za obisk.

Nismo prišli ob začetku dogajanja in vseeno ni bilo težav s parkiranjem

Celotno dogajanje se je pričelo okrog 10. ure. Ker se po prebranem programu nikomur izmed nas ni zdelo smiselno biti tam že takoj na začetku, smo odšli od doma eno uro kasneje in tako prispeli ob 11. uri.

Kljub nepopisni gneči in več tisoč avtomobilom (skupno naj bi Čarobni dan obiskalo približno 20.000 ljudi) je bilo prisotnih kup redarjev, ki so odlično manevrirali vozila po parkirnih mestih, zato nam le-tega niti ni bilo treba iskati, saj nas je eden izmed njih brez problema vodil do prostega mesta na bližnjem travniku. Če bi prišli kakšno uro kasneje, dvomim, da bi še dobili prostor za naš avto.

Ugodna karta v predprijavi

Ker smo se na dogodek prijavili dovolj zgodaj, smo za družinsko vstopnico namesto 21€ plačali le 8,50€, kar se mi ne zdi pretirano, glede na to, da je šlo za 8-urni dogodek. 

V nasprotju z mojimi pričakovanji, čakanja na blagajni skorajda ni bilo, zato smo se kaj hitro po prihodu že znašli znotraj Arboretuma in pričeli z raziskovanjem vsega, kar nam je bilo ponujeno.

Zbijanje plastenke z gasilsko cevjo in jahanje konjev

Dogajalo se ni le znotraj Arboretuma, temveč tudi pred njim. Tam se je sin preizkusil v zbijanju plastenke s stojala s pomočjo vodnega curka iz gasilske cevi. Trajalo je le nekaj sekund, preden je plastenko uspešno zadel in jo spoprijateljil s tlemi.

Poleg mnogih stojnic so nam ob začetku v oči padli konji – Lipicanci in poniji. Sin si že dalj časa želi jahati oziroma sedeti na konju. Z ženo sva mu hotela ustreči in tako plačala, da bi se zavihtel na konja in poskusil jahati. Ne vem zakaj, ampak ni si izbral ponija, temveč odraslega Lipicanca. Spet ne vem zakaj, ampak, ko je na glavi že imel čelado in je bilo vse pripravljeno na jahanje, si je iz neznanega razloga premislil. Kaj pa vem, morda ni pričakoval, da je konj od blizu tako velik, čeprav imajo naši družinski prijatelji doma 2 konja podobnih velikosti. Kakorkoli, kupljeno karto smo nato z nekom iz čakalne vrste zamenjali za denar in se odpravili naprej. 

Lipicanec v ogradi
Kdor je želel je lahko jahal celo Lipicanca

Vožnja s poganjalcem po progi in igranje na napihljivih igralih

Po nekaj minutah smo naleteli na pripravljeno progo za vožnjo s poganjalcem in kolesom. Ker kolesa s pomožnimi koleščki, kakršnega je sin vajen, niso imeli, se je zavihtel na poganjalca in odpeljal nekaj krogov. Videti je bilo, da bi se z veseljem še vozil, a se je iznenada prikazalo nekaj bistveno starejših otrok, ki niso pretirano pazili na druge, zato njegovo veselje ni trajalo dolgo. Tukaj naj povem, da sem zelo ponosen na to, da sva z ženo otroka dobro navadila na uporabo čelade, saj je bila sinova prva misel ta, da nimajo čelad. Ker je bila trasa speljana po ravnem travniku, nisva komplicirala in sva mu vožnjo vseeno dovolila. 

Kasneje se je po pričakovanjih bilo treba ustaviti na napihljivih igralih, kjer sta se otroka zabavala kar nekaj časa. Ker sence v bližini ni bilo, sva z ženo pač umirala na žgočem soncu. Čeprav sta višek energije praznila več kot pol ure, nama ni bilo hudega – važno je, da sta se imela super.

Hčerka spala v senci, sin skakal na trampolinu

Hčerka je zaenkrat čez dan še vajena hoditi spat in je že kazala znake utrujenosti. Med iskanjem primernega mesta, smo čisto po naključju v senci pod drevesi našli proste ležalnike. Tačas, ko je najmlajša spala, je sin izrazil željo po skakanju na trampolinu. Ker ni bil pretirano velik, so na njem lahko hkrati skakali le 4 otroci, zato ni bil preveč zadovoljen s čakanjem v vrsti. Še manj zadovoljen pa je bil, ko sva morala prostor odstopiti drugim otrokom. Pravzaprav sem ga komaj spravil s trampolina in mu dopovedal, da si tudi drugi želijo skakanja.

Ogled kita, mamuta in dinozavrov v naravni velikosti

Po približno enournem spancu enega in nekaj manj časa trajajočem oponašanju kenguruja na trampolinu drugega otroka, smo pot nadaljevali pri dinozavrih, mamutih in kitih. Četudi me nobeden izmed naštetih ne navdušuje preveč, sem bil pravzaprav presenečen nad njihovim realnim videzom in velikostjo. Otrokoma so bili dinozavri sicer všeč, a hkrati preveč strašljivi, kar je bilo z njunih reakcij tudi opaziti.

Dinozaver
Definitivno je vsakdo izmed nas v življenju že videl kaj lepšega, kajne?

Sin ostal brez obljubljenega plezanja, organizatorji pa (skoraj) brez negaziranih pijač

V okviru Čarobnega dne so imeli otroci tudi možnost plezati na umetni plezalni steni. Sin je to omenil še preden smo se razlezli po ležalnikih v senci, a sva z ženo zaradi gneče sklenila, da se bomo vrnili kasneje. In smo se. Ko pa smo prišli do plezalne stene, tam ni bilo žive duše. Razumem, da je bil morda čas za malico, ampak v čem je smisel, da v nekem trenutku (in vsaj še 10 minut kasneje, ko smo čakali) dejansko ni bilo nikogar v bližini? Mislim, da sem upravičeno smatral, da bo vseskozi nekdo prisoten. Predvsem mi je bilo nelagodno, da sem otroku nekaj obljubil in obljube nisem mogel držati.

Ker se je žena rahlo uštela pri pripravi hrane in pijače, nam je obojega hitro zmanjkalo, zato sta otroka sčasoma postala lačna in žejna. Hrano smo hitro našli, pri pijači pa se je zataknilo. Že nekaj ur po začetku Čarobnega dne jim je skoraj povsod zmanjkalo negaziranih pijač – našli smo jih le še pri enem prodajalcu domačega soka. Po mojem mnenju in okusu, 3 dcl soka sicer ni bilo vrednega 3€, toda nisem imel izbire.

Umetna plezalna stena
Sinu sem obljubil plezanje, a je žal pri tem tudi ostalo

Odlično vzdušje in organizacija, a preveč je pač preveč

Vzdušje in organizacija sta bila super. Vendar ob tako raznolikem dogodku na tako velikem prostoru, se nam je zdelo enostavno preveč zanimivega za en dan. Otroka sta bila po nekaj urah naveličana in utrujena. Poleg tega, iz istega razloga nismo našli vsega, kar smo iskali, če pa že, smo bili prepozni – glavnega odra, recimo, ni bilo videti vse do 16. ure, ko smo se odločili oditi domov in smo ga opazili med vračanjem do vhoda. Glasba se je namreč vrtela na vsakem ovinku, zato je bilo težko razločiti, od kje prihaja petje in igranje na glavnem odru, kjer so nastopali tudi glasbeniki, ki so všeč otrokoma.

Glavna težava se mi zdi v tem, da nam ob vhodu ni bil izrecno v roke dan zemljevid oziroma niti ni bilo rečeno, da le-ta sploh obstaja. Če bi vedeli, bi ga uporabili in se na tak način lažje znašli. Zemljevid sem namreč po naključju opazil šele doma, med besedilom v eni izmed številnih brošur, ki smo jih vzeli na stojnicah.

Si z družino že kdaj bil na Čarobnem dnevu?

Če da, kako ste se imeli? Kaj je bilo otrokom najbolj všeč? Imate namen iti še kdaj?