Kamorkoli dandanes pogledamo, večinoma vidimo ljudi, ki so vse preveč zasedeni z mobilnimi telefoni (v nadaljevanju: telefoni). Klicanje, pisanje sporočil, brskanje po spletu, igranje iger … Pravzaprav se zdi, da smo s temi modernimi in naprednimi napravami skorajda obsedeni. Brez njih si življenje le stežka predstavljamo in samo mislimo si lahko, kaj bi se zgodilo, če bi se v sekundi vrnili desetletja nazaj, ko so bili telefoni prava redkost oziroma sploh še niso obstajali.

Včasih je bilo drugače

Točno se sicer ne spomnim, vem pa, da zelo dolgo telefona sploh nisem imel. Moje otroštvo je bilo tako preplavljeno predvsem z igro s prijatelji, kolesarjenjem, nogometom, igranjem v peskovniku, skrivalnicami in ostalimi aktivnostmi izven štirih sten. Ko je prišel čas odhoda domov, me torej starši niso poklicali preko telefona, ampak so zaklicali moje ime ali zažvižgali, kar je popolnoma zadoščalo, ker sem se običajno nahajal le nekaj hiš stran od mojega doma.

Verjamem, da smo bili v tistem času vsi otroci v podobnem položaju, saj takrat kaj drugega kot igranje in pomoč staršem, niti ni bilo na razpolago. Tudi na splošno se je odsotnost telefonov najverjetneje poznala pri vsakomur. Več je bilo medsebojnega komuniciranja “v živo”, spoznavanja ljudi iz oči v oči, zavedanja okolice in podobno. Povedano po domače – pri kosilu v restavraciji smo dejansko vedeli, kako je vsak družinski član oblečen in kaj se mu je dogajalo prejšnji dan, medtem ko smo danes preveč zaposleni s telefonom in namesto navezovanja očesnega stika raje buljimo v napravo, ki je podobna miniaturni kuhinjski deski za rezanje čebule. To žal ne velja le za odrasle, temveč tudi za vse več otrok.

Mobilni telefon na kuhinjski deski z nožem in čebulo
Za telefon bi lahko rekli, da  je podoben miniaturni kuhinjski deski

Moja nedavna izkušnja

Naj ti opišem kratko izkušnjo, ki sem jo doživel slab mesec nazaj. V sklopu službe sem bil na psihološkem pregledu. Ko sem vstopil v čakalnico, sem čakajoče vljudno pozdravil. Odgovorila sta mi le 2, kljub temu, da jih je na pregled čakalo 7. Zakaj? Ker so bili vsi ostali tako zelo zatopljeni v telefon, da pomojem niti niso vedeli, da sem prišel in jih pozdravil. Ko sem sedel na stol, ni minila niti minuta in že sta se brskanju po telefonu pridružila še preostala čakajoča. Eden, star kakšnih 40 let, je igral neko strateško igro (ne bi vedel, če ne bi sedel poleg mene), ostali pa so imeli očitno druge pomembne opravke.

Kaj ne bi bilo prijetneje, če bi telefone pustili v žepu in drug z drugim spregovorili besedo ali dve? Tudi to je namreč en način kratkočasenja, ki nenazadnje pomaga pri spoznavanju novih ljudi, deljenju izkušenj, povezovanju in tako naprej. Pa tudi, če se med seboj ne bi pogovarjali, sem prepričan, da ima vsak pri sebi dovolj razlogov za razmišljanje o stvareh, ne pa le za pregledovanje Facebook časovnice po dolgem in počez.

Te zanima kaj sem med čakanjem na pregled počel jaz? Ženi sem napisal sporočilo, da sem varno prispel do cilja, vklopil tihi način in telefon pospravil v žep. Od tistega trenutka naprej sem zgolj še čakal in razmišljal, kaj bom počel, ko pridem domov. Čeprav sem komunikativen, nisem nikogar ogovoril, ker s pogovorom ne bi prišel daleč. Saj veš, telefon …

Mobilni telefoni so tudi tam, kamor ne sodijo

Zagotovo si vedel, da bom omenil avtomobile, a? Uporaba telefona med vožnjo je vsakodnevni pojav, ki v nevarnost spravlja vse prisotne na cesti. Ali veš, da vozniki, ki med vožnjo brskajo po telefonu, predstavljajo enako nevarnost za udeležence v prometu kot tisti, zaradi katerih gostilne konec tedna na račun alkohola zelo dobro zaslužijo? Svetujem ti, da v kolikor imaš možnost prostoročnega telefoniranja, to tudi izkoristi – je super, verjemi! Navsezadnje si za to plačal. Če te opcije nimaš, se ustavi na varnem mestu in opravi kar imaš za opraviti. S tem boš morda nekomu omogočil, da bo tisti dan varno prišel domov. Sebi pa tudi.

Ekran avtomobila, ki prikazuje meni za prostoročno telefoniranje
Če imaš v svojem avtomobilu opcijo, uporabljaj prostoročno telefoniranje

Drugi izmed številnih primerov kjer telefon ne sme biti prioriteta je družina, še posebej otroci. Misliš, da bodo imeli tvoji najmlajši lepe spomine na sprehode, izlete, druženja in igro, če boš večino časa visel na telefonu? S tem boš dosegel le to, da se bodo počutili odveč in zapostavljene. Ker smo starši najboljši vzorniki otrokom, to tudi pomeni, da bodo čez nekaj let sami postali enaki v odnosu s svojimi otroci in partnerjem/ko.

Tudi sam nisem popoln

Z objavo ne mislim preveč pametovati, ker vem, da nisem popoln. Drži pa, da se iz leta v leto več osredotočam na okolico in navezovanje stikov, manj pa na neuporabne aktivnosti na telefonu, za katere sem ugotovil, da mi le tratijo dragocen čas, večje vrednosti v njih pa ne vidim. Telefon redno uporabljam predvsem za osnovne stvari: klicanje, pisanje sporočil, e-pošta, pisanje objav in fotografiranje za blog, navigacija (po potrebi) in brskanje po Facebooku, če želim izvedeti kakšno pomembno novico, ker medijskih portalov ne spremljam. Vsekakor pa nisem odvisen od iger ali uporabe drugih aplikacij, ker v tem niti ne najdem smisla.

Ne glede na vse, so telefoni nepogrešljivi

Hočemo ali nočemo, dejstvo je, da so telefoni nepogrešljivi. Telefon marsikomu predstavlja pomemben element pri opravljanju službe, na katerem počne vse, kar bi sicer počel na računalniku. Je majhen in praktičen, saj nam iz leta v leto omogoča več funkcij, ki so na dosegu roke kjerkoli in kadarkoli. Le zakaj tega ne bi izkoristili, kajne? Na žalost pa tudi drži, da bi moral vsak izmed nas telefon večkrat pustiti pri miru in se osredotočiti na družino, dogajanje v okolici, druženja in ostale pomembnosti.

Simon z družino
Super bi bilo, da bi vsak več časa preživel z družino in manj v družbi telefona

Vprašanje zate

Kako bi se počutil, če bi bil v nekem prostoru edini, ki ne brska po telefonu? Vabim te, da odgovor, mnenje in/ali izkušnje napišeš v komentar pod objavo, morda se razvije odlična debata!

Aja, mimogrede, ne pozabi všečkati moje Facebook strani, da boš na tekočem z novimi objavami!