Pravijo, da so otroci naše največje bogastvo in s tem se absolutno strinjam. Ker sva z ženo glede tega enakega mnenja in nama je mar za razvoj najinih otrok, oba tu in tam preživiva čas z vsakim otrokom posebej – torej 1 na 1. To se nama namreč zdi pomembno in potrditev najinega prepričanja dobiva takoj, ko se kot družina znova družimo skupaj.

Glede časa 1 na 1 nama do “popolnosti” še veliko manjka

Moram priznati, da trenutno ne jaz, ne žena nisva preveč dosledna kar se tiče časa 1 na 1. Bila so obdobja, ko sva se začrtanega plana strogo držala in videla odlične rezultate, žal pa vsake toliko doslednost čudežno izgine in naju otroka dalj časa nimata samo zase.

Kadar zamočiva, se to precej pozna na vedenju otrok, kar je dober opomnik, da nekaj ni tako, kot bi moralo biti. Hčerka, ki še ne zna dovolj dobro govoriti, nama to pokaže na primer z jokom, sin pa tudi preko pogovora, kjer večkrat pripomni, da si želi biti več z mami ali atijem. Zgodi se, da šele po več takšnih opozorilih dejansko ukrepava, ko res vidiva, da to ne pelje nikamor. Ker smo za to, kakšni so otroci, večinoma odgovorni starši, se oba z ženo še predobro zavedava, da bi se morala tovrstnih ukrepov striktno držati. Vedno in brez izjeme.

Mislim, da k nedoslednosti več prispevam sam, ker sem, z izjemo prostih dni, z otroci lahko le slabe 4 ure dnevno in takrat imam rad, da smo vsi skupaj. Res pa je, da je to bolj slab izgovor, ker sem še vseeno 2 dni na teden cel dan doma in bi bila takrat idealna priložnost za posvetitev mojega časa vsakemu otroku posebej.

Skratka, drug drugega bova morala brcniti v rit in v tej smeri nekaj ukreniti. Želja je, volja tudi, samo še disciplina manjka. Rezultati so namreč res super in ne vidim razloga, zakaj ne bi delala na tem, da bi bili takšni tudi v prihodnje.

Hčerka opazuje ribnik
Vsak otrok potrebuje čas 1 na 1 s starši in moja hčerka pri tem ni nikakršna izjema

Zakaj je dobro imeti čas 1 na 1 z otrokom

Starš se s posameznim otrokom dovolj dobro poveže le tako, da čas preživlja samo z njim, brez motečih dejavnikov in drugih obveznosti. To velja tako za očete, kot za matere, saj se otrok od vsakega izmed njiju uči drugačnih veščin in razvija druga področja, ki mu bodo tako ali drugače koristila kasneje v življenju – samozavest, socialne veščine in podobno.

S tem, ko otroku nameniš nekaj svojega časa in se mu posvetiš, mu daješ vedeti, kako pomemben ti je, da ti lahko zaupa in se po potrebi obrne nate. Nenazadnje pa je preostanek dneva z vidika vzgoje bistveno lažji, ker so otrokove potrebe zadovoljene in je dobil dovolj pozornosti, da se zamoti tudi brez prisotnosti starša.

Kako je pri nas videti čas 1 na 1

Čeprav velja, da večkrat se posvetimo otroku, bolje je za njegov razvoj, je enostavno nemogoče in za našo družino tudi nepraktično, da bi to izvajali vsak dan. Namesto da naju z ženo vsak otrok “dobi” po 10 ali 15 minut dnevno, si raje rezerviramo en dan v tednu, ko celo uro preživim s hčerko in nato s sinom ter obratno. Enako seveda velja za mojo boljšo polovico.

V tem času se obvezno izogibamo telefonom, televiziji in drugim elektronskim napravam. Če nam vreme dopušča gremo na sprehod, sladoled, v park ali na igrišče, sicer pa smo v stanovanju in se igramo. Predvsem gledava na to, da počnemo tisto, kar si želita otroka. Pri hčerki gre ponavadi za igro, pri sinu pa večkrat za pogovore o njegovih najljubših igračah, počutju, občutkih, željah in tako naprej.

Kar se mi pri vsem skupaj zdi pomembno je to, da so otroci v času 1 na 1 med seboj ločeni – drug drugega ne smejo slišati in videti. Le na tak način bo zagotovljeno nemoteno okolje tako za starša, kot tudi za otroka.

Sin se na igrišču pelje z jeklenico
Ob sončnem vremenu se s sinom vedno rada odpraviva na otroško igrišče

Če bi imela 3 ali več otrok, bi … 

Ko sva se z ženo začela spoznavati s časom 1 na 1, sva malo za šalo in malo zares razmišljala, kako bi to izvedla v primeru, da bi imela 3 otroke ali več. Ker jih nimava, se s tem nisva preveč ukvarjala, sva pa ugotovila, da zadeva ne bi bila tako preprosta, kot je trenutno. Ob predpostavki, da nobenega otroka ne bi dala v varstvo, bi moral najprej eden izmed naju preživeti čas z vsakim otrokom, preostale pa bi pazil drugi in obratno. Definitivno bi šlo za težko nalogo, ki bi za zadostitev otrokovih potreb, zahtevala precej časa in bi ga zato manj ostalo za skupno druženje.

Vprašanje zate

Kaj bi počel z otrokom, če bi imel 24 ur časa samo zanj? Vabim te, da odgovor, mnenje in/ali izkušnje napišeš v komentar pod objavo, morda se razvije odlična debata!

Aja, mimogrede, ne pozabi všečkati moje Facebook strani, da boš na tekočem z novimi objavami!