Če imaš vsaj enega otroka, sem prepričan, da si kdaj tekom njegovega otroštva spregovoril besedo ali dve s človekom (govorim o laiku in ne o strokovnjaku), za katerega si že med pogovorom ugotovil, da pozna odgovore na vsa tvoja vprašanja in težave povezane z vzgojo otrok. Skupaj s tem si bil verjetno deležen tudi raznoraznih nasvetov, ki so te bolj ali manj pahnili v razmišljanje, če si sploh dober starš. Skratka, ob vsem pametovanju se človek počuti kar nekoliko butastega in nesposobnega, kaj praviš?

Zakaj bi se kdo, poleg staršev, sploh vmešaval v vzgojo otrok?

Ko bi le vedel … Enostavno se mi zdi, da določene osebe tako zelo motijo besede in/ali dejanja staršev, da si ne morejo pomagati in kaj hitro priskočijo “na pomoč”, da ne bi prišlo do “tragedije”. Okej, razumem, eno je, da človek poseže vmes, če bi recimo starš pretepal svojega otroka ali pa bi le-ta bil v neki smrtni nevarnosti, ki je oče ali mati ne bi opazila. Drugo pa je, da zaradi lastnega mišljenja in prepričanosti v svoj prav, nekdo vtika nos tja, kamor ne sodi.

Četudi moja otroka ne hodita v vrtec, bi v zvezi z nepotrebnim vmešavanjem v vzgojo morda izvzel vzgojitelje, saj nenazadnje kar precejšen del dneva preživijo z otroki in na nek način morajo poseči na to področje. Ne vem, morda se motim, ker ne poznam vseh nalog vzgojiteljev, predvidevam pa, da so v določenih situacijah pač primorani reagirati “po starševsko”.

Sin stoji ob svojem kolesu
Če bi bil sin med vožnjo s kolesom v nevarnosti in jaz tega ne bi opazil, bi bil vesel vsakršne pomoči

Kdo torej o vzgoji otrok misli, da ve popolnoma vse in še več?

Ne morem reči, da sem najbolj izkušen starš na svetu, ker v nekaj letih pač ne morem biti, a dobro vem, kako je biti v vlogi očeta, ko vsi vedo, kako vzgajati mojega otroka, le jaz “nimam pojma”. Na tej točki bi še omenil, da seveda ni za metati vseh ljudi v isti koš. Obstajajo izjeme, kar je odlično, a jih žal ni na pretek.

Stari starši

Stari starši so res lahko super, se strinjaš? Če si glede vzgoje na podobni valovni dolžini kot oni, jim lahko občasno zaupaš otroke in si vzameš čas zase oziroma si ga z drugo polovico vzameta skupaj ter se recimo odpravita na izlet, romantično večerjo in podobno. Nekaterim v času službe babice in dedki celo pazijo na njihove otroke s čimer prihranijo denar pri vrtcu ter nešteto ur čakanja pri zdravniku.

Ker pa življenje ni potica, se med starši in starimi starši dostikrat vnamejo prepiri in pojavijo razhajanja.

“Pri meni bi se naučil reda.”

“Ko sem bil jaz otrok, sem za takšno stvar dobil dve po riti.”

“Se ti ne zdi, da je preveč oblečen?”

Skratka, cel kup nasvetov, ki velikokrat ne sovpadajo s tvojim načinom vzgoje, pa tudi, če bi, zanje nisi vprašal. Sicer drži, da kakšen nasvet pride prav, kadar res ne veš več kaj storiti, vendar nasvet je nekaj drugega kot prepričevanje in vsiljevanje.

Časi, ko so bili stari starši v vlogi mladega starša so mimo. Svoje vzgojne ukrepe so lahko izvajali desetletja nazaj, rezultat pa vidijo pred njihovimi očmi, ko kot njihov otrok prideš na obisk. Nenazadnje pa je načinov vzgoje veliko in mislim, da ni nič narobe, če v zvezi s tem kreneš v malce drugačno smer ter otroka vzgajaš drugače, kot pa so tvoji starši vzgajali tebe. Z leti človek namreč ugotovi, kje so njegove pomanjkljivosti, ki so posledica vzgoje in jih skladno s tem skuša preprečiti pri svojih otrocih. No, vsaj upam, da je tako. Poleg tega, strokovnjaki na področju delovanja otroških možganov prihajajo do vedno novih dognanj, ki nam omogočajo boljše razumevanje dogajanja v otrokovi glavi v različnih obdobjih in posledično pomagajo pri uporabi novih ter boljših pristopov, ki kar najbolje vplivajo na najmlajše.

Sin pleza po vrveh na visokem igralu
Če bi v trenutku, ko je moj otrok plezal tako visoko, prišla mimo “prava” oseba, bi zagotovo poslušal pridigo o tem, kako je to nevarno

Ljudje, ki še nimajo otrok

Tudi ljudje, ki otrok sploh še nimajo, marsikdaj o vzgoji vedo čisto vse. No, po eni strani ni slabo, če se zanjo zanimajo, še posebej v kolikor imajo željo po otrocih.  Vseeno pa mislim, da zgolj s teoretičnim znanjem (ali pa še to ne) in brez prakse, oseba ni ravno najboljši vir kredibilnih informacij na tem področju.

“Jaz pa ne bom dovolil, da skače po lužah.”

“Saj ne bo umrl, če ga 5 minut pustiš samega.”

“Ne jokaj, saj ni tako hudo.”

Lahko je biti starš, dokler nimaš otrok. Takrat si živa enciklopedija, ki pozna odgovor na vsako vprašanje. Ko pa dejansko res postaneš oče ali mati, vidiš, da pravzaprav nimaš pojma za kaj se gre. Večina ima težave že pri previjanju, ker niti ne vedo, kako plenico spraviti na otrokovo rit, brez, da mu pri tem izpahnejo kolk ali pa ga vržejo s previjalne mize.

Mimoidoči

“Ja zakaj pa jokaš?”

“Kaj je pa tako hudega?” 

“Kaj pa, če je lačen?” 

Otroci jokajo. Včasih tudi med sprehodom po parku. To doživi vsak starš in vedno bo tako. In že samo po sebi je malce nerodno, če otrok “prazni” pljuča v javnosti. Ko pa se poleg vsega staršu približa kakšen neznanec in pametuje s popolnoma nepotrebnimi komentarji, je stiska starša še večja. Jok ne pomeni, da bo otrok umrl in tudi ne, da ga starš ne skuša razumeti (razen izjem), temveč je le znak, da nekaj potrebuje in naloga starša je, da ugotovi, kaj bi to bilo. Otroka zagotovo pozna bolje kot kdorkoli drug, pa tudi glavo ima še za kaj drugega kot za lepo frizuro, zato bo slej kot prej prišel do pravega zaključka.

Park dr. Janeza Drnovška v Zagorju ob Savi
Ko otrok med sprehodom po parku začne jokati, so neumesni komentarji mimoidočih popolnoma odveč

Si obkrožen z ljudmi, ki ti proti tvoji volji dajejo oziroma vsiljujejo nasvete in mnenja o vzgoji otrok?

Če da, so to pretežno stari starši, mimoidoči ali ljudje brez otrok? Kako reagiraš v takšnem primeru? Ti je uspelo koga prepričati, da sam dobro veš, kako se zadevi streže?