Iskreno povedano zase težko trdim ali sem kot otrok rad skakal po lužah ali ne, ker se enostavno ne spomnim, a ob vsakem dežju (pozimi pa tudi snegu) opažam oziroma slišim, da veliko otrok svojim staršem izrazi željo po skakanju po lužah. Nekateri so uslišani, spet drugi pa s strani staršev poslušajo le to, da bodo mokri, da se bodo prehladili, ali pa enostavno, da jim tega ne dovolijo, brez, da bi svojo prepoved kakorkoli argumentirali. Dandanes jaz zagotovo nisem (več) med njimi.

Včasih sem bil izrecno proti takšnim “nepotrebnim” aktivnostim

Ko je sin prvič skočil v lužo sem bil po pravici rečeno konkretno jezen. In v tistem trenutku sem nanj stresel vso svojo jezo, ga prijel za roko in odnesel v stanovanje, kjer se je moje pridiganje nadaljevalo še nekaj minut. Tudi potem, ko sem se že “ohladil”, je bilo na daleč videti, da mi za sinovo “neumnost” ni vseeno. Pravzaprav mi niti malo ni bilo mar za njegov jok in jezo, ki ju je občutil ob moji reakciji. Enostavno mi ni šlo v glavo, zakaj bi otrok želel biti moker s skakanjem po lužah, če pa bi se lahko imela super še vsaj kakšno uro po odhodu iz stanovanja.

Razlogov za moj izpad je verjetno veliko. Med drugim tudi dejstvo, da se mi to dotlej še nikoli ni zgodilo, zato na to nisem bil pripravljen in tega tudi nisem pričakoval. Še en razlog pa so bila neprava oblačila, saj je bil sin oblečen v trenirko in običajne superge, ki prepuščajo vodo skoraj enako kot natikači.

Luža na cesti
Včasih sem imel skakanje po lužah za neumnost

Če pa zdaj pogledam v preteklost in se spomnim tistega dogodka, ugotavljam, da je bil še posebej drugi zgoraj omenjeni razlog pravzaprav le izgovor, saj menim, da bi enako reagiral tudi, če bi bil sin oblečen v nepremočljiva oblačila. Popolnoma možno je, da meni kot otroku skakanje po lužah ni bilo dovoljeno in sem svojo težavo prenesel na svojega potomca. Kakorkoli že, danes moje reakcije vsekakor niso več tako burne.

Medtem ko je šla žena po opravkih, sta otroka čofotala po lužah

Ko sem ob pogledu skozi okno opazil, da dežuje, sem že vedel, kaj se otrokoma podi po glavi – skakanje po lužah, seveda! Z ženo sva ju obula v škornje, oblekla nepremočljive hlače in že sta bila pripravljena na akcijo. S sabo smo za vsak slučaj vzeli še dežnike, ampak je v tistem času dež že ponehal, zato jih nismo potrebovali. Kasneje je celo posijalo sonce.

Ko je žena odšla po opravkih, smo se hitro pognali do največje luže. Kot običajno, ni šlo vse po planu. Že v prvih nekaj minutah je hčerka nenamerno padla na rit. Ker se otroci med sabo radi posnemajo, ji je hitro sledil tudi sin, ki pa si svoje zadnje plati ni namočil ponesreči, ampak iz čistega veselja. Nadaljevala sta precej dinamično, zato je vse skupaj trajalo le kakšne četrt ure, preden sta bila tako mokra, da smo morali sesti na klop in se na vsaj malo posušiti. Vmes sem jima sezul škornje in vodo dobesedno zlil iz njih.

Sinove in hčerkine noge med sedenjem na klopi
Po divjem skakanju po luži, smo sedli na klop, da bi se malce posušili

Očitno tudi škornji in dežne hlače ne pomagajo, ko se otrok razživi

Po kratkem “sušenju” smo se odpravili domov, kjer sem najmlajša najprej preoblekel in vmes razmišljal o učinkih škornjev in dežnih hlač. Ugotovil sem, da je oboje bolj kot ne namenjeno psihi staršev, ki se na tak način tolažijo, da bo otrok ostal suh. Žal pa je realnost takšna, da ko se najmlajši enkrat razživijo, avtomatsko odklopijo vse ostalo in samo uživajo v trenutku. Posledično so mokri od glave do nog, četudi jim oblečeš skafander. Ah, pa naj se imajo super! 

Vprašanje zate

Kako bi ti reagiral, če bi tvoj otrok izrazil željo po skakanju po lužah? Vabim te, da odgovor, mnenje in/ali izkušnje napišeš v komentar pod objavo, morda se razvije odlična debata!

Aja, mimogrede, ne pozabi všečkati moje Facebook strani, da boš na tekočem z novimi objavami!