Saj veš kako gre – moški skrbijo za tehnične stvari in druga “moška” opravila, ženske pa za vzgojo, kuhanje, likanje in temu podobne zadeve. Pravzaprav to velja že od nekdaj in še posebej v preteklosti so bile razlike na tem področju strogo ločene. Medtem ko je moški hodil v službo, so ženske bolj ali manj skrbele za dom in otroke. Dandanes imam občutek, da je povečini drugače, še vedno pa med pogovori s prijatelji in znanci ugotavljam, da podobna, čeprav ne tako striktna miselnost vztraja v marsikateri družini. Pri nas tega ni bilo, ni in tudi ne bo.

Zakaj sploh obstajajo “moška” in “ženska” opravila

To se večkrat vprašam in doslej še nisem našel konkretnega odgovora. Tudi ko dobro napnem možgane in se res poglobim v razmišljanje v tej smeri, niti približno nisem dovolj blizu tehtnim razlogom, da bi si lahko odgovoril na vprašanje. Gre morda za psihološke razlike med spoloma? Ali pa fiziološke? Mogoče ima vse skupaj povezavo z nečim popolnoma drugim … kaj pa vem.

Jasno mi je, da je nekoč iz nekega razloga veljalo, da ženske niso sposobne fizičnega in tehnično naravnanega dela in so bile zato postavljene v vlogo kuharic, mater in tako naprej. Niso hodile v službo, ampak so enostavno ostajale doma in skrbele za vse, za kar moški “ni mogel”, ker naj bi s tem, ko je domov prinašal denar, za družino storil dovolj. Kljub temu v tem še vedno ne vidim nikakršnega smisla.

Od partnerjev do zakoncev in staršev – opravila so za naju pač opravila

Z ženo sva se po naključju “znašla” skupaj pred dobrimi 11 leti. Po nekaj letih sva se zaradi študija, želje po skupnem življenju in drugih obveznosti preselila v Ljubljano. Tudi ko sva selitev že načrtovala, se niti enkrat nisva pogovarjala o tem, kdo bo skrbel za katera domača opravila in kako si bova druga opravila delila med seboj. Obema je bilo nekako samoumevno, da se in jaz in ona lotiva vsega. Kdo bo kaj storil je bilo tako odvisno le od časa, ki ga je imel vsak izmed naju na voljo.

Umazana posoda in jedilni pribor v kuhinjskem koritu
Obema z ženo je samoumevno, da oba opravljava vsa domača opravila

Tudi danes, leta kasneje, ni nič drugače. Jaz kuham, obešam perilo, posesam stanovanje, čistim posodo, vzgajam in skrbim za otroka ter delam pravzaprav vse, kar v marsikateri družini še vedno čaka na žensko roko. Edina stvar, ki je res še nikdar nisem počel je pripravljanje perila za pranje, ker imam občutek, da bi se enostavno opravilo hitro sprevrglo v grozo, potem ko bi odprl pralni stroj in ugotovil, da imam po novem roza spodnjice.

Po drugi strani pa tudi žena dela vse tisto, kar se sicer pričakuje, da bom počel le in samo jaz. Ker ima manjše roke, jo recimo večkrat prosim za zamenjavo žarnic na avtomobilu. Zelo uživa tudi v sestavljanju pohištva, za kar sam niti približno nimam dovolj dobrih živcev in ponavadi po*izdim še preden zložim vse iz škatle. Če je treba, občasno v roke vzame orodje in kakšno malenkost pritrdi. Skratka, dela vse, kar delam jaz, jaz pa delam vse, kar dela ona.

Brez prepirov, čakanja in prelaganja na partnerja

Kar se mi zdi v tem, da z boljšo polovico nimava opravil deljenih na njena in moja še posebej super je, da se glede tega nikoli ne prepirava. Poleg tega ni potrebe, da neko opravilo stoji in čaka name oziroma nanjo, saj nama ni težko poprijeti za karkoli. Nenazadnje pa se nikoli ne zgodi, da bi za neko delo rekel ženi, da je to njena naloga, in da zaradi nje še ni dokončano, ker se zavedam, da oba živiva pod isto streho, kar pomeni, da so moje dolžnosti enake njenim in obratno.

Umazana tla v sobi
Čeprav marsikdo sesanje uvršča med “ženska” opravila, za sesalec poprimem tudi jaz

Vprašanje zate

Katera domača opravila najraje opravljaš? Vabim te, da odgovor, mnenje in/ali izkušnje napišeš v komentar pod objavo, morda se razvije odlična debata!

Aja, mimogrede, ne pozabi všečkati moje Facebook strani, da boš na tekočem z novimi objavami!