Ne vem kje, a nekako nama je z ženo uspelo slišati, da naj bi bilo letos kostanja kar precej, zato smo v sredini oktobra sedli v avtomobil in se odpeljali kakšnih 10 kilometrov stran od našega doma – tja, kjer smo ga nabirali že lani. Ker nimamo tiste tipične košare, sva z ženo s seboj vzela vsak svojo vrečko, otroka pa “oborožila” z lončkoma, v primeru, da bi imela dovolj volje za samostojno iskanje kostanja.

Vreme nam je bilo naklonjeno

Ker smo želeli med nabiranjem kostanja uživati in ne skrbeti še za vreme, smo bili prav veseli, da smo imeli čas ravno na dan, ko je izza oblakov pokukalo sonce. Ni bilo pretirano toplo, saj je vendarle jesen, a smo bili tako in tako preveč zaposleni z iskanjem kostanja in se zato na temperaturo nismo prav nič ozirali. Očitno smo tisti dan “v nulo” ujeli lepo vreme, saj je začelo deževati kmalu po prihodu domov.

Kostanja res ni manjkalo

Še preden smo dobro izstopili iz avtomobila, smo na tleh že opazili kostanj. Pravzaprav smo ga dovolj nabrali v radiju 200 metrov okrog parkirišča, zato se nikomur izmed nas ni bilo treba konkretneje naprezati.

Medtem ko so žena in otroka najprej iskali na ravninskem delu ob kolovozni cesti, pa sem se sam podal nekaj metrov po bregu navzgor. Kasneje so se mi pridružili tudi ostali družinski člani in tako smo kostanj nabirali skupaj. Ko smo na tistem delu zaključili, je bil čas še za pregledovanje gozda na spodnji strani ceste, kjer je bila situacija zelo podobna – kostanja, večinoma izven ježic, ni manjkalo.

Vrečka z nabranim kostanjem
Za takšno količino nabranega kostanja sem potreboval zgolj 15 minut

Verjameš ali ne, na trenutke je bilo videti, kot bi ga nekdo izgubil med hojo, ker smo na določenih predelih skoraj na kupu našli za pest ali dve kostanjev, ki smo jih preprosto pobrali in vrgli k ostalim. Sam sem brez kakršnegakoli truda v četrt ure nabral lepo zalogo “robe”. Nemalo sta jih našla tudi najmlajša. Sicer pa z nabiranjem nismo pretiravali, ker ga ponavadi jemo le enkrat ali dvakrat, zato takšno priložnost izkoristimo predvsem za druženje v naravi.

Brez bolečin ni šlo

Če je kaj tečno, potem je to zagotovo bolečina ob dotiku ježice. Vem, da obstaja več načinov za njihovo odpiranje, a slej kot prej se zgodi, da se je človek dotakne z golimi rokami. Vsekakor neprijetna reč.

Z bolečimi posledicami ježic sta se nekajkrat srečala tudi sin in hčerka, vendar sta to, začuda, sprejela kot nekaj pričakovanega. Moram pa priznati, da ju z ženo o varnem nabiranju kostanja nisva poučila, ker sva želela, da se sama znajdeta tako, kot najbolj znata. Še posebej sin, ki je enkrat starejši od njegove sestre, se je odlično spomnil verjetno najbolj tipičnega odpiranja ježic – z vsako nogo stopiš na eno polovico in jih odpreš. Še en dokaz več, da otrokom ni potrebno vedno dajati rešitev, temveč jih je bolje pustiti, da do njih pridejo sami.

Prazna ježica kostanja
Ježice znajo neprijetno zbosti, kar sta ugotovila tudi otroka

Vprašanje zate

Če si z družino že kdaj nabiral kostanj, kako so se tvoji otroci spopadli z ježicami? Vabim te, da odgovor, mnenje in/ali izkušnje napišeš v komentar pod objavo, morda se razvije odlična debata!

Aja, mimogrede, ne pozabi všečkati moje Facebook strani, da boš na tekočem z novimi objavami!