Meni osebno je božič najlepši praznik v celem letu, zato sem se pretekli teden prepustil vzdušju in vsako prosto minuto preživel z družino. Če povem iskreno, mi je pravzaprav všeč vse, kar je povezano z božičem. No, skoraj. Božično fotografiranje je pri tem edina izjema in se ga nikoli pretirano ne veselim. Kljub temu, da sem starš že dobrih pet let in sem pred tem upal, da se bo moje “razmerje” s fotografiranjem ob nastopu očetovske vloge izboljšalo, opažam, da ga še vedno ne maram.

Božično fotografiranje je v naši družini tradicija

Že preden sva postala starša je žena prišla na idejo, da bi poleg novoletnih lučk in bučk, na jelko obesila še nekaj najinih najljubših fotografij. To ponavadi pomeni, da le-te razvijeva, žena oblikuje okraske iz različnih materialov (zadnja leta izključno les), nanje nalepi fotografije in nato vse skupaj obesiva na novoletno jelko. Na začetku so drevo krasile najine poročne fotografije in slike otrok z ultrazvoka, odkar sva postala starša, pa gre predvsem za naše skupne božične fotografije.

Božično fotografiranje je v naši družini postalo stalnica in ga opravljamo kar sami, pri čemer potrebujemo le dvoje – mobilni telefon in božične kape. Na jelko vsako leto dodamo najnovejše fotografije, ohranimo pa tudi nekaj starejših, predvsem tistih, na katerih sta najmlajša.

Okrasek na novoletni jelki s sliko z ultrazvoka
Tu in tam se je tudi letos na novoletni jelki našla slika z ultrazvoka enega izmed otrok

Ne fotografiram se rad in za božič ni nič drugače

Morda se ti bo zdelo čudno, a čeprav sem bloger in pišem spletne vsebine, se zelo nerad fotografiram, kaj šele, da bi svoje fotografije kamorkoli objavljal. Sicer obstajajo redke izjeme, za katerimi pa vedno stoji tehten razlog. Kot vidiš, sem popolno nasprotje od tistega, kar je dandanes popularno – da mnogo blogerjev svojim bralcem neprestano “ponuja” svoje fotografije. Če bi to počel sam, jaz enostavno ne bi bil to, kar v resnici sem, odločil pa sem se, da bom tudi na spletu točno takšen, kakršen sem v zasebnem življenju.

Iz zgoraj napisanega lahko sklepaš, da se ob misli na božično fotografiranje počutim vse prej kot lagodno. Ne bi ravno rekel, da ga sovražim, le odveč mi je in ga zato s tega vidika ne bi pogrešal. Nekaj dodatnega stresa mi povzroča še žena, ki z nobeno izmed milijon fotografij ni zadovoljna, dokler končno ni vse tako, kot si je zamislila. Čeprav razumem njen namen, ki je povsem logičen, me to včasih spravi ob živce.

Spomini so mi še vseeno najpomembnejši

Če pogledam drugo stran, ideja o božičnem fotografiranju niti ni slaba. Gre za nekoliko poseben način beleženja spominov, ki se ga ostali družinski člani vselej veselijo. In točno to je razlog, da pri tem aktivno in s kar čim manj slabe volje sodelujem tudi sam. Lepo je vsako leto opazovati otroka, kako nastale fotografije obešata na jelko in se hkrati zabavata. Še lepše pa je, ko me fotografije iz prejšnjih let spomnijo na to, kakšna sta bila najmlajša videti pred letom, dvema, tremi …

Okrasek na novoletni jelki s fotografijo Simona in njegove žene
Čeprav zadnja leta novoletno jelko krasijo predvsem fotografije najinih otrok, ohraniva tudi kakšno takšno, kjer sva fotografirana le jaz in žena

Vprašanje zate

Kakšne posebne navade imate v času božiča v tvoji družini? Vabim te, da odgovor, mnenje in/ali izkušnje napišeš v komentar pod objavo, morda se razvije odlična debata!

Aja, mimogrede, ne pozabi všečkati moje Facebook strani, da boš na tekočem z novimi objavami!