Že od rojstva prvega otroka naprej, to so zadnja 4 leta, smo redni obiskovalci knjižnice. Vsakih nekaj tednov, ko izposoja prejšnjih knjig poteče, se odpravimo v lokalno knjižnico in si izposodimo nove otroške knjige, ki jih ponavadi odpremo večkrat dnevno, obvezno pa vsaj pred spanjem. Pred kakšnim mesecem dni smo domov čisto po naključju prinesli tipno slikanico ali z drugo besedo, tipanko.

Kako si nam je uspelo izposoditi ravno tipanko

Žena, ki je “šef” pri izbiranju knjig (sam sem zaradi službe le redkokdaj prisoten), le-te v knjižnici pregleda in na hitro preleti besedilo, da vidi, če je primerna željam in razvojni stopnji najinih otrok. Včasih pri tem sodelujeta tudi najmlajša, največkrat pa sta preveč zatopljena v igranje v knjižnični igralnici.

Ob prihodu domov sem vsako knjigo odprl, da bi videl, kaj bomo brali v prihodnjih dneh. Ko sem v roke prijel knjigo avtorice Aksinje Kermauner z naslovom Žiga špaget gre v širni svet, sem že na naslovnici opazil kup “pikic” in izbočeno sliko špageta. Najprej mi ni bilo veliko jasno, dokler nisem prišel do zaključka, da gre za knjigo namenjeno slepim in slabovidnim, v tem primeru, otrokom. Torej, tovrstna knjiga se je doma znašla popolnoma po naključju in je tudi prva te vrste, ki sem jo v svojem življenju videl. Upam le, da mi tipank nikdar ne bo treba namenoma iskati za moje otroke, če veš, kaj mislim.

Mimogrede, si vedel, da je Aksinja Kermauner avtorica prve slovenske tipanke, ki je izšla (šele) leta 2004?

V primerjavi z običajnimi knjigami imajo tipanke več posebnosti

Tipanke, če sklepam po zgoraj omenjeni knjigi, imajo več značilnosti, ki jih druge knjige nimajo, saj se slepi in slabovidni bralci ne morejo zanašati na vid, ampak pri branju predvsem na tip. Da ne bo pomote, knjiga ima tudi črke, zato nobena posebnost ne ovira branja zdravih posameznikov.

Ne bom se poglabljal v vsako značilnost, bi pa med drugim izpostavil izbočene (reliefne) slike, ki jih bralci lahko zatipajo z rokami in si tako predstavljajo, kaj slika upodablja.

Ko govorimo o ljudeh s težavami z vidom, seveda ne gre mimo Braillove pisave, katere izumitelj je bil Francoz Louis Braille. V grobem gre za posebno razporejenost izbočenih pik, preko katerih slepi in slabovidni iz knjig pridobivajo informacije in jih na tak način pravzaprav “berejo”.

Braillova pisava v knjigi Žiga špaget gre v sirni svet
Braillova pisava je ena izmed značilnosti tipank

Še ena posebnost so tudi barve slik, ki ne le, da so takšne, kakršni so predmeti na slikah v realnem življenju, temveč so tudi kontrastne in intenzivne, ker marsikdo, četudi je slep, razloči močne barve med seboj.

Naj zdravi otroci vidijo, česa so sposobni njihovi slepi in slabovidni vrstniki

Eden izmed razlogov, zakaj sem vesel, da smo imeli doma tipanko je, da sta se z njo spoznala tudi moja najmlajša, s čimer sta se prav gotovo začela zavedati, da z vidika zdravja nimajo vsi otroci takšne sreče, kakršno imata onadva. Po drugi strani pa si tudi želim, da s tem ugotovita, da so slepi in slabovidni otroci (in odrasli) enako sposobni izvajati aktivnosti, ki se jih ponavadi poslužujejo zdravi ljudje – od športnega udejstvovanja, do branja knjig in brskanja po spletu. Povedano z drugimi besedami, ljudje s kakršnimi koli posebnimi potrebami niso v primerjavi z ostalimi prav nič manj vredni in so daleč od nesposobnih, kot si marsikdo misli.

Tipank bi moralo biti več

Zadnja 4 leta vsake 2 do 3 tedne obiščemo knjižnico in si izposodimo vsaj 10 knjig. Prebrali smo torej že res ogromno takšne in drugačne literature, a šele sedaj smo naleteli na tipno slikanico. Precej žalostno, kajne? Predvidevam, da je težava v veliko dražji izdelavi, vendar to ne bi smela biti ovira in razlog za to, da je kdorkoli prikrajšan. Če ne drugega, bi lahko država prispevala večinski delež denarja, ki je potreben za oblikovanje, tisk in druge zadeve, ki morajo biti opravljene, preden takšna knjiga postane javno dostopna. Nenazadnje človek ni sam kriv, da se je rodil slep ali pa je oslepel kasneje v življenju.

Knjiga Žiga špaget gre v širni svet z nekaj drugimi otroškimi knjigami
Izmed nešteto doslej izposojenih knjig smo naleteli samo na eno tipno slikanico

Ne pravim, da bi morala biti tipanka čisto vsaka knjiga, prepričan pa sem, da si ljudje s posebnimi potrebami, ko na spletu zasledijo odlične recenzije neke knjige, zaželijo le-to tudi prebrati, a je ne morejo, ker ne vidijo. Vse kar jim na tej točki preostane je, da pač verjamejo besedam tistih, ki na primer Braillove pisave ne potrebujejo.

Vprašanje zate

Kaj meniš o dostopnosti in razširjenosti tipnih slikanic v knjižnicah? Vabim te, da odgovor, mnenje in/ali izkušnje napišeš v komentar pod objavo, morda se razvije odlična debata!

Aja, mimogrede, ne pozabi všečkati moje Facebook strani, da boš na tekočem z novimi objavami!