Do trenutka pisanja te objave je v zimi 2020/2021 v naših koncih nižjeležeče kraje sneg pobelil le enkrat. Zapadlo ga je ravno dovolj, da sem imel pred službo delo s čiščenjem avtomobila in hkrati premalo za resno uživanje na snegu. Ker pa imamo srečo in smo obdani z visokimi hribi, kjer je snega v zimskem času velikokrat dovolj, smo v prtljažnik naložili lopate in sani ter se odpravili na bele strmine.

Pripravili smo se na mraz

Za tisti dan je bilo zjutraj napovedanih od – 9°C do -5°C. Pričakoval sem tudi nekaj vetra, zato sem nam že dan prej pripravil dovolj toplih oblačil, da nas nizke temperature slučajno ne bi presenetile. Pri tem sem sledil pravilu, ki pravi, da se je bolje obleči v več tanjših oblačil (večplastno), kot pa v manj debelejših. Smisel tega je v tem, da se lahko na tak način lažje prilagajamo temperaturi glede na to, ali nam je vroče ali nas zebe.

Plan je bil, da bi s sabo vzeli še topel čaj, ampak sem hitro prišel do spoznanja, da nimamo niti ene termovke, zato smo lahko na to kar pozabili.

Na začetku smo bili sami, a ne za dolgo

Za sankanje smo si izbrali meni zelo dobro znan del hriba, kjer ni bilo nikakršne nevarnosti trčenja v drevo ali česarkoli (če sani že na začetku ne postaviš naravnost v oviro), kar bi predstavljalo tveganje za naše zdravje. In sankanje se je začelo!

Zavedal sem se, da tisti kraj pozna veliko ljudi, zato sem pričakoval, da se bodo tam slej kot prej prikazali še drugi. Minilo je le četrt ure, ko je že prišla skupina kakšnih desetih ljudi, zato sem iz varnostnih razlogov, še posebej, ker sta najina otroka še majhna, sklenil, da si najdemo drugo, ne tako zelo obljudeno mesto. “Utaborili” smo se kakšnih 100 metrov stran od prvotne lokacije, kjer smo imeli velik prostor samo zase.

Sin se z lopato pelje po snegu
Ker je bila naša prvotna trasa za sankanje prezasedena, smo si hitro našli drugo, prosto in bolj strmo

Hčerka ni bila navdušena

Zaradi milih zim je bilo to hčerkino prvo pravo sankanje. Pravzaprav je bila na sploh prvič na takšni količini snega. No, sin pa drugič, torej ni bil nič kaj na boljšem.

Prepričan sem bil, da bo najmlajša nad vsem skupaj navdušena, kar pa je bilo daleč od resnice. Ne le, da jo je bilo strah (vsak začetek je pač težak), temveč jo je tudi zeblo, še posebej v roke. Predvidevam, da je bila težava v velikosti in/ali debelini rokavic, a žal smo bili zaradi frdamanih koronskih ukrepov prisiljeni uporabiti tisto, kar smo imeli na razpolago. Po krajšem pregovarjanju in neuspešnih poskusih s sankanjem z lopato, sanmi, samostojno in skupaj z ženo/mano, sta se boljša polovica in hčerka odpravili v avto. Mislim, da je bila to dobra odločitev, sicer bi se najmlajši sneg morda celo zameril, česar si pa res nisem želel.

Najbolj sva uživala midva s sinom

Proti mojim pričakovanjem si je sin dal duška. Niti približno si nisem mislil, da mu bo sankanje predstavljalo takšen užitek. Kaj pa jaz? Ne lažem, če rečem, da sem v sebi prebudil malega Simona. Menda ja nisi mislil, da sem zgolj stal sredi snega kot smreka in čakal na odhod domov?

Najprej sem se z lopato po hribu nekajkrat spustil sam, da sem utrdil najino progo. In tako se je začela ura uživancije, v kateri ni manjkalo metanja v sneg, “lopatkanja”, kepanja in vsega, kar spada zraven.

Sina je običajno zelo težko utruditi, mislim pa, da sem za to končno našel recept. Te zanima kakšen? Hja, tudi vzpenjanje na vrh hriba (ni bil ravno položen) je del sankanja in to je tisto, nad čimer se je najbolj pritoževal. Če smo realni je hoja po snegu res precej naporna, a ko pomisliš, da boš že čez nekaj trenutkov spet drvel navzdol, se vsekakor splača.

Simon s sinom na snegu
S sinom sva na snegu zelo uživala

Obujal sem spomine na moje otroštvo

Že pred odhodom na sankanje so se mi v misli prikradli spomini iz mojega otroštva, ko smo se s prijatelji sankali dobesedno cele dni, na najbolj strmem pobočju kar smo jih našli na travniku ob naši ulici. Za razliko od zadnjih let, so bile zime takrat dejansko polne snega in ne dežja ter blata, kot smo temu priča dandanes.

Moram priznati, da smo imeli 20 in več let nazaj res super otroštvo, saj smo ga tako pozimi, kot poleti, preživeli zunaj na prostem, z obilico smeha, veselja in užitkov. Nepozabno!

Vprašanje zate

Kako potekajo “sankaški” dnevi v tvoji družini? Vabim te, da odgovor, mnenje in/ali izkušnje napišeš v komentar pod objavo, morda se razvije odlična debata!

Aja, mimogrede, ne pozabi všečkati moje Facebook strani, da boš na tekočem z novimi objavami!