Če slučajno še nisi, ti pred nadaljevanjem svetujem, da si najprej prebereš prvi del, nato drugi del in zatem še tretji del objave o selitvi. Spodaj te čaka četrti del, ki je tudi zadnji.

Seliti se iz in/ali v višje nadstropje bloka brez dvigala je res bedno

Če bi gledal le na pozitivne stvari, bi rekel, da gre pri selitvi običajno (ne vedno) za nekaj dobrega, saj se, če je vse tako, kot mora biti, selimo na bolje. Razen, če človeka medtem čaka nešteto stopnic, ki jih mora premagati, da vse stvari najprej odnese iz enega stanovanja, nato pa ima pred sabo spet veliko stopnic, po katerih mora isto količino stvari odnesti v drugo stanovanje. Verjemi mi, da gre za res mučno delo, po katerem si želiš le še počitka. Še dobro, da sta mi pri tem pomagala svak in bratranec.

Brez svakovega krvavega masakra ni šlo

Pri selitvi mi je najprej pomagal svak. Vse je potekalo po planu, dokler nisva na hodniku prejšnjega stanovanja napravila cel masaker. Ker velike omare z drsnimi vrati iz predsobe nisva uspela razstaviti, saj je bila konkretno zlepljena skupaj, sva jo morala nekako prenesti v celoti. Zaradi ozkega stopnišča sva se na vse pretege trudila za to, da bi jo spravila do kombija. Vse lepo in prav, dokler nisva prišla do pritličja, kjer sem ugotovil, da je omara na delu, ki ga je držal svak, močno okrvavljena. Sam menda sploh ni čutil bolečine in niti ni vedel, da se je karkoli zgodilo. Ugotovila sva, da je šlo za ureznino na dlani, zato sva omaro odložila na hodnik in šla do žene, ki je rano oskrbela.

In kje je tukaj masaker? Očitno je do poškodbe prišlo že v enem izmed zgornjih nadstropij, saj so bile po celotnem stopnišču kapljice krvi. Še huje pa je, da so bili veliki madeži celo na stenah. Žena je kraj zločina počistila in zgolj sreča je bila, da tisti čas ni bilo na hodniku kakšnega soseda, ker bi se z boljšo polovico počutila kot morilca. Seveda je sledilo še čiščenje omare, katere videz in vonj sta bila obupna.

Omara z drsnimi vrati v predsobi
Omaro za predsobo iz prejšnjega stanovanja sva morala s svakom preseliti sestavljeno

Ko vsaka malenkost postane pretežka in vsaka stopnica odveč

K večjemu delu selitve je pripomogel moj bratranec, s katerim sva večino robe preselila sama. Na začetku, ko sva bila še spočita, je nekako še šlo, kasneje pa nama je vsaka škatla in vsak kos pohištva predstavljal izziv, četudi je tehtal le kilogram ali dva. Moram priznati, da je bila žena pri pakiranju kar solidarna, saj je bilo le nekaj škatel res (pre)težkih.

Pri stopnicah je bila sicer situacija v zvezi z utrujenostjo zelo podobna. Prvih nekaj “rund” sva delovala še dokaj sveže, a sčasoma je znoj z naju tekel v potokih, pekoč občutek v nogah se je le še stopnjeval, frekvenca dihanja pa je bila podobna, kot bi naju vsaj pol ure lovil lačen medved. O mojem počutju na tiste dni, kadar za selitev nisem imel pomoči, pa raje sploh ne bom govoril. Saj si predstavljaš, ne?

Večino pohištva sem sestavil sam, preostalo s pomočjo, a žal tudi z reklamacijo

Večji del pohištva sem sestavil sam, še preden se je začelo v stanovanju konkretneje dogajati. Pri postelji in omari v najini spalnici, omaricah za čevlje in kuhinji so mi pomagali oče, brat in/ali bratranec.

Za sestavljanje pohištva in montažo drugih dodatkov za dom navadno nimam potrpljenja in delo slej kot prej prepustim boljši polovici, ki v tem veliko bolj uživa kot jaz. Ne vem zakaj, a tokrat me nepotrpežljivost ni “obiskala”, zato je delo večinoma potekalo brez težav in živčnosti. No, če odštejem probleme s sponami pri omari v spalnici, manjkajoč ročaj kuhinjske omarice, napačno izdelana vrata po meri za pomivalni stroj, težave s fiksiranjem nosilca za vrv namenjeno obešanju perila in podobno.

Kuhinja, čeprav nova, ni bila brez prask

Po naravi sem perfekcionist, zato svoje delo, kakršno koli že je, skušam opraviti maksimalno kvalitetno in enako pričakujem kot stranka. Ko smo montirali kuhinjo, sem hitro opazil dve grdi praski na zunanjih vratih hladilnika in nekaj črnih črt na zunanjih belih vratih pomivalnega stroja. Čeprav nerad izpadem kot težak, ki ga vsaka malenkost zmoti, sem se na koncu odločil za reklamacijo. Pri kuhinji pač ne gre za nekaj evrov vreden nakup, zato sem pri delovanju in izgledu zahteval popolnost.

Določen del elementov nove kuhinje
Pri kuhinji, ki je bila najdražja od vse opreme, sem še posebej zahteval popolnost

Žena je z otrokoma, ki nista vedno sodelovala, zlagala v omare, čistila in dekorirala

Pretirane količine fizičnega dela ženi nisem dovolil, zato sva se dogovorila, da bom jaz poskrbel za prenos vsega potrebnega v stanovanje in sestavljanje pohištva, ona pa za čiščenje obeh stanovanj, zlaganje robe v omare in dekoriranje, brez česar pri njej itak ne gre. Sprva je bilo v planu, da bi vse to urejala medtem ko sem v službi, a sva hitro ugotovila, da tako ne bo šlo. Čeprav sta ji otroka včasih pomagala, sta večinoma zganjala norčije in ženo bolj kot ne motila pri delu. Takšni so pač otroci in ne gre jim zameriti. Kadar je le bilo mogoče, sem po službi prevzel najmlajša in tako omogočil boljši polovici brezskrbno opravljanje dela, pri čemer ji je na pomoč priskočila tudi njena tašča.

Posloviti smo se morali od vrhunskega igrala in našega kunca

Zaradi pomanjkanja ustreznega prostora v novem stanovanju, sta se morala otroka sprijazniti (čeprav težko) s prodajo sicer odličnega lesenega notranjega igrala, ki obsega tobogan, lestvenik, letvenik in še nekaj ostalih pripomočkov za zabavno in aktivno preživljanje časa. Verjameš ali ne, ravno to igralo je pomagalo hčerki shoditi, saj se je stanja in hoje učila z opiranjem rok na igralu. Še bolj zanimivo pa je, da je že pri 9 mesecih splezala čisto do vrha, torej več kot pol leta preden je sploh shodila. Četudi sta najmlajša igralo uporabljala po več ur dnevno, je še posebej prav prišlo ob slabem vremenu.

Čeprav smo ne tako dolgo nazaj kupili kunca, smo se odločili, da ga zaradi pojava blažjih simptomov alergije na živalsko dlako (pri meni je to že standard), oddamo naprej. Žal drugače ni šlo, saj nikomur izmed nas za zajčka ni bilo vseeno.

Ko smo končno prišli do konca selitve

Ko je po več tednih dela, skrbi in obveznosti vendarle prišlo do zaključka selitve, smo bili vsi veseli. Vsaj zame je šlo za precej naporno obdobje, ko sem vsakodnevno po najmanj 8 urah službe prišel domov, na hitro pojedel kosilo (če sploh) in se lotil aktivnosti povezanih s selitvijo. Tisti čas sem otroka videval le pol ure dnevno, kar ne njima, ne meni, ni bilo niti najmanj všeč. Kakorkoli že, preseljeni smo, torej je cilj dosežen.

Sin in hčerka se na balkonu igrata s plastelinom
V času selitve, otrok skoraj noben dan nisem videl več kot pol ure, zato sta se večinoma igrala z ženo, nekaj pa tudi sama

Vprašanje zate

Kaj bi storil, če bi na novem pohištvu opazil kakršno koli nepravilnost, četudi bi bila komaj opazna? Vabim te, da odgovor, mnenje in/ali izkušnje napišeš v komentar pod objavo, morda se razvije odlična debata!

Aja, mimogrede, ne pozabi všečkati moje Facebook strani, da boš na tekočem z novimi objavami!