Če bi mi nekaj let nazaj nekdo omenil besedo “vintgar”, bi zagotovo najprej pomislil na Blejski vintgar, ki sva ga z ženo že obiskala, a več let pred rojstvom prvega otroka. Z večanjem želje po izletih, pa se je tudi najin seznam destinacij precej razširil in ena izmed njih je bil Iški vintgar v bližini naše prestolnice, na obrobju Ljubljanskega barja, kamor smo se na vroč dan odpravili pred nekaj tedni.

O Iškem vintgarju nisva podrobneje brala, kar je bila velika napaka

Da bi si z ženo lažje predstavljala kaj točno lahko na izletu pričakujeva, sva se namesto opisov, raje lotila gledanja fotografij vintgarja. Za splošno znanje: vintgar je ozka in globoka dolina s strmimi pobočji v obliki črke V. Šele na samem izletu sva spoznala, da sva s tem storila veliko napako. Prepričana sva namreč bila, da gre za nič kaj več kot pol ure dolg sprehod po soteski med Krimom in Mokrcem, na katerem bomo lahko občudovali slikovito naravo in videli pravzaprav vse, kar Iški vintgar ponuja. Hja … ni bilo čisto tako, a o tem malce kasneje.

Parkirali smo na novem, travnatem in menda plačljivem parkirišču

Ko smo prispeli na cilj, nas je ob večjem travnatem parkirišču pričakal redar, ki nam je v roke porinil list z navedenimi številnimi prepovedmi v vintgarju in nas napotil do parkirnega mesta. Na celotni poti je na primer prepovedano taborjenje, izvajanje piknikov in zabav, predvajanje glasbe, vznemiranje živali, nabiranje zaščitenih rastlin, sprehajanje psa brez povodca in podobno. Kot je pri ljudeh v navadi, marsikdo pravil ni upošteval.

Slišal sem, da naj bi bilo parkirišče plačljivo, a iz neznanega razloga nobenemu izmed obiskovalcev ni bilo treba plačati niti centa. Ne vem, morda je šlo le za začasno ukinitev parkirnine, ali pa razlog tiči drugje. Skratka, nad tem, da mi ni bilo potrebno odpirati denarnice, se nisem pritoževal.

Ob za promet zaprti asfaltirani poti je bilo kaj videti

Od parkirišča se pot prične po asfaltirani cesti, ki je zaprta za ves motorni promet, z izjemo tamkajšnjih prebivalcev. Brez težav pa se lahko, tako kot mnogi drugi, zapelješ s kolesom.

Ker je reka Iška zelo čista reka, območje pa mirno in brez nepotrebnega hrupa, sva si z ženo kar malce zaželela, da bi bila ena izmed na poti videnih hiš ali vikendov, naša. Niti predstavljati si ne upam, kakšna bi bila tam cena nakupa nepremičnine, prepričan pa sem, da domačini tega okolja ne bi zamenjali za nič na svetu.

Lesen viseči most čez reko Iško
Lesen most čez reko Iško je, kot sem na hitro uspel videti, vodil v gozd, a ne vem točno kam

Med hojo po cesti smo na levi strani naleteli na dva mostova. Ker smo imeli namen izlet nadaljevati po predvideni poti, smo oba zgolj prečkali, da smo videli kaj je na drugi strani, nato pa se vrnili nazaj. Ugotovili smo, da je prvi, betonski most, pravzaprav dovoz do hiš, drugi, lesen in viseči most pa vodi v gozd – kam točno, ne vem. Kar vem pa je, da je bil razgled na reko Iško z obeh krajev čudovit.

Ni trajalo dolgo, da smo prišli do prve možnosti za osvežitev. Le nekaj metrov levo s ceste je bil prostor kot nalašč za namakanje nog. Tisti čas se je tam hladilo veliko psov, ki niti niso bili na povodcih, zato smo se odločili, da pot raje nadaljujemo in se ustavimo na primernejšem kraju. Nenazadnje smo bili še vedno na začetku in tovrstnih priložnosti je bilo pred nami več kot dovolj. Mimogrede – psi morajo biti na povodcih tako po zakonu, kot po pravilih Iškega vintgarja.

Začetek gozdnate poti ob zaprtem Iškem domu

Sčasoma smo prišli do Iškega doma – gostišča s super lokacijo, ki pa je do nadaljnjega zaprto. Posledično je zaprto tudi parkirišče ob njem, zato ti svetujem, da parkiraš tam, kjer smo to storili mi, sicer se boš hitro znebil 80 evrov, kolikor znaša kazen za nepravilno parkiranje. Ravno na tistem mestu je namreč redar na vrata avtomobila nekomu nalepil obvestilo in se nato še večkrat peljal mimo. Sicer pa je ob domu tudi velik otok za odpadke in travnik s klopmi in mizami.

Po prihodu do Iškega doma, asfalt in makadam preideta v gozdnato pot, ki vodi naprej po desni strani reke Iške (gledano proti toku). Od tu se lahko odpraviš skozi vintgar, ali pa zaviješ desno v strm klanec do Krima in partizanske bolnišnice v Krvavicah.

Nezahtevna pot z betonskimi žari, plezališčem in številnimi možnostmi za oddih

Ne le, da pot ni zahtevna, temveč ves čas vodi po gozdu in senci. Parkrat je sicer treba prečkati manjši potoček, vendar lahko z nekaj previdnosti to storijo tudi otroci, brez da bi se morali sezuti.

Po nekaj minutah hoje smo na desni strani opazili visoke skale in šele kasneje sem izvedel, da gre pravzaprav za plezališče Iški Vintgar, ki je med plezalci menda zelo priljubljeno. No, le kako ne bi bilo, če pa se lahko po napornem plezanju osvežiš v hladni reki, ki je manj kot minuto hoje stran?

Plezališče Iški vintgar
Plezališče v Iškem vintgarju je zelo priljubljeno

Možnosti za miren oddih ob vodi ali celo v njej je na trasi precej. Ker reka, z izjemo tolmunov, ni globoka (ob dežju je baje cel hudič), se lahko brez težav sezuješ in odkorakaš po njej do tebi ljubega mesta, kjer svojo rit prisloniš na kamnito podlago in uživaš v razgledu, malici ali kar tako. Ob poti smo vsake toliko naleteli tudi na betonske žare namenjene piknikom, ki pa so bili v tistem času prepovedani.

Po stoletni hoji smo prispeli do čudovitih Grabljic z mrrrzlo vodo

No, tukaj nadaljujem začetek objave, ko sem omenil, da sva z ženo storila napako, ker se predhodno nisva podrobneje pozanimala o Iškem vintgarju.

Hodili smo in hodili, prišli pa nikamor. Celotna pot se nam je zdela enaka – gozd in ob njem Iška brez kakršnih koli posebnosti, razen majhnega mlinčka na sredi struge, ki je bil zelo podoben mlinčkom v Suhadolah. Ko smo že želeli obupati, smo končno prišli do nečesa drugačnega – do sipine, kjer je svoj “mir” našlo veliko ljudi in njihovih ljubljenčkov. Gre za tako imenovane Grabljice – del Iškega vintgarja s kristalno čisto vodo in globljim tolmunom, ki je kot nalašč ustvarjen za kopanje … če si pingvin ali pa imaš velika jajca. Voda je bila namreč tako mrzla, da več kot minuto nisem uspel stati v njej, ker so me noge bolele za popi*dit. Otroka sta bila bolj pogumna in sta se zmočila do vratu, ampak ne za dolgo. Če je bilo njima prehladno, potem jaz res nimam kaj iskati v takšni vodi.

Pri Grabljicah se je naša pot končala

Čeprav sem izkoristil nekaj minut in se sam odpravil navkreber po gozdu, da bi našel nadaljevanje trase, nisem prišel do ničesar omembe vrednega. Po prihodu domov sem v roke vzel mobilni telefon in si podrobneje prebral opis poti. Izvedel sem, da bi morali pri Grabljicah prečkati reko in se odpraviti naprej oziroma že v bližini Iškega doma oditi čez most in hoditi po drugem bregu Iške, ki pa na čase postane nekoliko zahtevnejši. Ker smo vedeli, da nas čaka vsaj še ena ura hoje nazaj do avtomobila, smo sklenili pri Grabljicah sesti ob vodo, se okrepčati, osvežiti, podružiti in se nato vrniti proti parkirišču.

Grabljice
Za nadaljevanje izleta bi morali tu nekje, pri Grabljicah, prečkati reko in hoditi po levem bregu (gledano s tokom navzdol)

Za ogled preostalega dela vintgarja, vključno z Votlim kamnom in lepimi tolmuni, bo žal treba počakati še več let, da bosta otroka starejša, vajena hoje in dovolj suverena tudi za kakšno konkretnejšo in neutrjeno pot.

Vprašanje zate

Če si Iški vintgar že obiskal, kaj ti je pri njem najbolj vzelo sapo? Vabim te, da odgovor, mnenje in/ali izkušnje napišeš v komentar pod objavo, morda se razvije odlična debata!

Aja, mimogrede, ne pozabi všečkati moje Facebook strani, da boš na tekočem z novimi objavami!