V 1. delu si že lahko prebral, da se letošnji dopust v Medulinu ni začel pravljično. V tem delu pa boš izvedel še več o naših dobrih in slabih dogodivščinah na počitnicah.

Prvo kosilo je bilo najslabše v mojem življenju

Ker sva za prvi dan dopusta z ženo vedela, da se nama res ne bo ljubilo konkretneje kuhati, sva ravno za tak primer s sabo vzela juho v vrečki, ki je hitro pripravljena in ne zahteva nobenega truda. To je pa pravzaprav vse, kar ima ta juha pozitivnega. Njen okus je bil namreč tako grozen, da je niti najhujšemu sovražniku ne bi postregel, zato smo sklenili, da česa takšnega nikoli več ne ponovimo. 

Vsa ostala kosila smo kuhali enako kot doma, zato je bil njihov okus človeku primeren in smo jih z veseljem pojedli. Tekom dopusta smo imeli sicer namen iti enkrat na kosilo v restavracijo, vendar nihče izmed nas kasneje ni izrazil te želje, zato smo denar raje zapravili za druge stvari.

Le en večer s sprehodom, vsi ostali pa samo najini … in v družbi komarjev

Na celotnem dopustu smo šli le en večer na sprehod po centru Medulina in še takrat nas ni nobena stvar preveč navdušila. Manjkalo nam je več dogajanja, kakšna posebna znamenitost in pristanišče z “nobel” jahtami, kjer bi si napasli oči. Vse preostale dni smo raje dalj časa ostali na plaži oziroma v primeru kislega vremena, se igrali v apartmaju, vse dokler niso šli otroci spat.

Sprehajalna pot in pristanišče
Središče Medulina nas ni preveč fasciniralo, zato smo ga obiskali samo enkrat

Tako kot doma, tudi na dopustu z ženo tople večere preživiva na terasi oziroma balkonu. Ko otroci zaspijo se usedeva, pogovarjava in si na splošno vzameva čas za naju, ker je večer tudi edini trenutek dneva, ko je to izvedljivo. A nisva bila čisto sama. Družbo nama je delalo vsaj milijon težavnih komarjev, zaradi katerih bi se lahko, če bi pili maščobo in ne kri, skril za metlin ročaj in me nihče ne bi opazil.

Večinoma slabo vreme smo izkoristili za obisk Aquariuma Pula in druženje pod streho

Ko sva z ženo doma gledala vremensko napoved, sva takoj vedela, da ne gre pričakovati idealnega vremena, kar se je izkazalo za resnično. Imeli smo sonce, dež in veter. Še posebej je prevladoval slednji, ki je marsikomu povzročal preglavice. Nam je recimo prestavljal stole po terasi, razbil dokaj težko svečo za odganjanje komarjev, s stojala za sušenje pometal perilo in podobno.

Prva rešitev, ki sva se je z ženo domislila za primer slabega vremena je bilo kopanje v notranjem bazenu, ker bi s tem otroka vsaj malo pozabila, da se ne moreta namakati v morju. Na najino presenečenje v bližini ni bilo prav nobenega pokritega bazena, le odprti. Ker to ni prišlo v poštev, sva začela iskati karkoli, kar bi nas utegnilo zanimati in tako sva naletela na Aquarium Pula, kjer smo si z veseljem ogledali nešteto bitij podvodnega sveta.

Ker finančno izleti na dopustu niso bili v načrtu, smo se na preostale podobne dni kratkočasili v apartmaju in ni nam bilo hudega.

Kadar je posijalo sonce nismo izbirali plaž, ampak smo šli vedno na najbližjo

Dopust ob morju si privoščimo predvsem zaradi morja in spremembe okolja. Tako morje kot morski zrak vsi obožujemo, slednji pa tudi meni kot astmatiku zelo dobro dene. Ker so bile priložnosti za kopanje redke, z ženo nisva eksperimentirala z iskanjem novih plaž, ampak sva imela v mislih le otroka in njuno zadovoljstvo. To je bil razlog, da smo vedno šli na bližnjo peščeno plažo, ki je zaradi plitve gladine in mivke kot nalašč zanju. Na tej točki sem dal tudi potapljanje, v katerem zelo uživam, na stranski tir.

Otroška zalivalka, grabljice in model morske zvezde na peščeni plaži
Na peščeni plaži sta oba otroka neizmerno uživala ob igranju z mivko

Po manj kot polovici dopusta smo odšli domov, a znova ne brez težav

Ob koncu 4. dne v Medulinu je bila vremenska napoved za prihajajoči teden tako slaba, da smo dopust predčasno zaključili – namesto po 9 dneh, smo šli domov po 4 dneh. Odločitev sva otrokoma le stežka povedala, ker že tako in tako nista doživela vsega, kar počitnice ob morju omogočajo. K sreči sta novico sprejela z razumevanjem in v upanju, da bo prihodnjič bolje.

Zjutraj na dan odhoda sva poklicala lastnika, da bi ga obvestila o predčasnem odhodu, a se, kot ponavadi, ni oglasil. Medtem ko smo čakali njegov klic smo vse spakirali in očistili apartma. Vem, da čiščenje ni naša naloga, vendar smo vajeni za seboj pustiti tako, kot je bilo pred prihodom. Metle seveda ni bilo, zato sem tla očistil z vlažno brisačo. Po nekaj urah čakanja je lastnik končno vrnil klic in še to le zato, da nam je povedal, da naj ključe pustimo v apartmaju. Gospoda torej nikdar nismo videli.

Pred dokončnim odhodom s Hrvaške smo obiskali še picerijo Peekaboo v Puli

V deževju smo se odpravili izpred apartmaja in se usmerili proti noro hudi piceriji Peekaboo v Puli. Že nekaj dni prej smo jo opazili na plakatu s fotografijami ekstra-super-mega otroškega igrišča, kar je bil tudi povod za obisk. Ti nekaj povem? Boljše picerije, ustvarjene z otroki v mislih še nikdar nisem obiskal in dvomim, da jo bom še kje našel.

Do doma nas je čakala relativno dolga pot, zato smo po nekaj urah sproščanja energije sedli v avto in z le deloma lepimi spomini odšli proti Sloveniji.

Ko bi do doma skoraj prej prišel peš kot z avtomobilom

Očitno nam brezskrben dopust res ni bil usojen, saj problemom ni bilo videti konca niti na poti domov. Iz Pule smo odrinili ob 14. uri, v pričakovanju prihoda nekje med 17.30 in 18. uro. Žal se je prvi zastoj pojavil že pred mejnim prehodom. Čeprav me je navigacija nanj opozorila in me usmerila po drugi cesti, sem sledil edini meni znani poti, ker sem bil prepričan, da se navigaciji “meša”. S tem sem nam ukradel skoraj eno uro.

Prometni zastoj
Prometni zastoji so nas spremljali večji del poti do doma

Tudi po prečkanju meje nam ni bilo prizanešeno. Poleg vetra, ki nas je prestavljal iz enega pasu na drugega, se je kolona vozil, z občasnimi izjemami, vila skoraj do Ljubljane, zato smo na domačem parkirišču parkirali šele okrog 20. ure. Povedano drugače, za pot od Kopra do doma smo potrebovali toliko časa, kolikor naj bi trajala vožnja od Pule do doma. No, morda nekaj minut manj, če odštejem eden in edini postanek, ki sta ga od poti utrujena in naveličana otroka res potrebovala.

Se ti je že kdaj zgodilo, da si moral dopustovanje predčasno prekiniti? 

Če da, kaj je bil razlog za to? Kako si se ob tem počutil? Si se v takšnem položaju znašel že večkrat?