Se še spomniš prispevka o obisku gradu Gamberk, ki sem ga objavil pretekli teden? V njem sicer nisem omenil, a na poti nazaj proti avtomobilu je žena na tleh našla kup orehov. Ker je bila večina videti črvivih že navzven, smo jih na koncu uspeli nabrati le za kakšni dve pesti, kar pa je povsem zadoščalo za moje skupno popoldansko druženje s hčerko.

Najmlajša je sama izrazila željo po trenju orehov

Sprva je bil moj namen ta, da bi tistih nekaj orehov v parih minutah strl kar sam. Ko pa je hčerka ugotovila kakšni so moji nameni, me je vprašala, če se mi lahko pridruži. Ker je najmlajša ponavadi precej zadržana in se kakršnih koli opravil večinoma loti le z mojo boljšo polovico, sem, prijetno presenečen, izkoristil priložnost in jo z veseljem sprejel v svojo družbo. In tako so se začele priprave …

Kuhinjska deska, brisača in kladivo

Najprej sva si na mizo pripravila kuhinjsko desko. Ker sem pričakoval veliko “razbijanja”, sem desko dodatno prekril z brisačo, da je ne bi povsem uničila in z ropotanjem razjezila sosedov. Nato sem v zaboju z orodjem poiskal kladivo (ker posebnega orodja za tovrstno delo nimamo), sedel na stol in k sebi povabil mojo “gospodično”. Od te točke naprej je odpiranje orehov postala najina prioriteta. Aja, preden nadaljujem – hčerke za to delo nisem učil ničesar, temveč sem ji v roke pomolil kladivo in na mizo postavil oreh. Naprej se je morala znajti sama. 

Hčerka s kladivom udarja po orehu
Najmlajši sem prepustil, da se odpiranja orehov loti po svoje

Hčerka bo morala za samostojno luščenje orehov še počakati

Pri dveh letih in pol bi bilo od otroka res neumno pričakovati, da bo sam zmogel streti oreh. Ne le, da je z eno roko mirno držati oreh in z drugo natančno udarjati po njem koordinacijsko zahtevno, temveč je že samo kladivo pretežko, da bi ga najmlajša uspela varno in trdno držati v rokah. Zakaj bi se ponesreči udarila po prstih in si jih morda celo zlomila?

Samostojno torej ni šlo najbolje, zato sem se odločil, da večino dela opravim jaz, hkrati pa zagotovim, da bo imela hčerka občutek, kako dobro ji je šlo. Oreh sem držal sam (precej adrenalinska reč, ti povem), s kladivom pa sva udarjala oba skupaj. Na tak način sva potrebovala le kakšne četrt ure, preden nama je uspelo streti vse nabrane orehe.

Prijetno druženje kljub slabemu končnemu izkupičku

Med trenjem orehov sva s hčerko res uživala. Vmes sva se malce pogovarjala, tu in tam pa tudi nasmejala. Čeprav je bila večina prinešenega domov neuporabna in je zaradi slepih potnikov (črvov) romala v smeti, smo preostanek z veseljem porabili za peko okusnih piškotov. Te piškote smo si nekaj dni kasneje privoščili v sklopu našega domačega kina. Aja, oba imava še vedno vse prste nepoškodovane in pripravljene na najin naslednji izziv. Juhej!

Strt oreh
Izmed vseh nabranih orehov je bilo le malo takšnih brez dodanega okusa črvov

Vprašanje zate

V kolikor si to že kdaj počel, kako je bilo trenje orehov videti pri tebi in tvojem otroku? Vabim te, da odgovor, mnenje in/ali izkušnje napišeš v komentar pod objavo, morda se razvije odlična debata!

Aja, mimogrede, ne pozabi všečkati moje Facebook strani, da boš na tekočem z novimi objavami!