Se še spomniš leta in leta nazaj, ko so bile zime dejansko bele? In ne govorim le o Kredarici, Vršiču, Kaninu in številnih drugih višjeležečih krajih, temveč predvsem o nižinah (z izjemo obmorskih delov). To, čemur naj bi se v zadnjih letih reklo zima, je svetlobna leta oddaljeno od tistega, kar zima dejansko je in kar bi morali tistih nekaj mesecev letno doživljati tako odrasli, kot še posebej otroci.

Nekoč snega ni manjkalo

Če malce pomislim in se vrnem v svoje otroštvo, se zelo dobro spominjam obdobja, ko smo kot otroci vedno znova komaj čakali sneženje. Čeprav ne vedno, je napovedan sneg pogostokrat pomenil, da bo le-ta konkretno pobelil tudi naše, nižinske predele. In tisti čas zame ni bilo boljšega jutranjega zvoka od zvoka plužne službe in lopate mojega očeta. Tako sem vedel, da je pred mano dan z obilo sankanja, kepanja, kotaljenja po snegu in drugih aktivnosti, ki so nam tisti dan padle na pamet.

Večino “belih” dni sem s sosedi (prijatelji) preživel na velikem in ponekod precej strmem travniku ob križišču cest na naši ulici. Takrat niti pomislili nismo na mraz, na utrujenost in na to, da smo popolnoma premočeni. S tem so se verjetno bolj ukvarjali naši starši, medtem ko je bila nam najpomembnejša zabava, ki je res ni manjkalo. V prvem razredu osnovne šole sem si med sankanjem celo zlomil nogo, vendar me to niti najmanj ni odvrnilo od povratka na “naš” travnik.

Pogled z zasneženega hriba v zeleno dolino
Nekoč nas je takšen prizor večkrat in vsako zimo čakal tudi v nižinah

Dandanes večje količine snega v nižinah preprosto ni

V letošnji zimi, torej v letih 2020/2021, je do trenutka pisanja tega prispevka, sneg pobelil naš kraj zgolj nekajkrat. Največ, dobrih pet centimetrov, ga je zapadlo ob prvem sneženju, drugič in vsakič naslednjič pa še manj. Količina snega torej v nobenem primeru ni zadoščala za sankanje, izdelovanje večjih snežakov in podobno.

In kaj smo od vsega skupaj imeli vsi tisti, ki ne živimo v Kranjski gori in drugje, kjer je bilo letos snega dovolj za prodajo? Hja, razen čiščenja avtomobila ob 5. uri zjutraj in vožnje po avtocesti pri 80km/h, čisto nič. Še otroka sta bila nad videnim razočarana. Da sploh ne omenjam božično-novoletnih praznikov, ki so skorajda primerni za košnjo trave in ne kidanje snega.

Lahko se gremo sankati drugam, a to ni to

Ker živimo v mestu obdanem z visokimi hribi, nimamo težav z iskanjem večje količine snega, česar smo se lotili pred kratkim, ko smo se šli prvič v letošnji zimi sankati. Vendar peljati se kakšnih 10 ali 20 kilometrov od doma v želji po zabavi na snegu niti malo ni podobno občutku, ki ga kot otrok doživiš, ko stopiš skozi vhodna vrata in se ugrezneš v sneg vsaj do kolen. Zadnja leta višina zapadlega snega sega do kolen le v primeru klečanja na tleh. No ja, morda pa bomo nekega dne zopet priča zimi v pravem pomenu besede. Morda.

Makadamska gozdna pot
Če zgornji fotografiji odvzamemo nekaj sonca in dodamo blato, dobimo bolj kot ne realno sliko zim v nižinah v zadnjih letih

Vprašanje zate

Kakšni občutki te preplavijo, ko primerjaš zimske mesece včasih in danes? Vabim te, da odgovor, mnenje in/ali izkušnje napišeš v komentar pod objavo, morda se razvije odlična debata!

Aja, mimogrede, ne pozabi všečkati moje Facebook strani, da boš na tekočem z novimi objavami!