Preden sva si z ženo ustvarila družino, sva bila oba dokaj dosledna pri pospravljanju stanovanja. Čeprav sva imela svoje podjetje in sva velikokrat delala cele dni (bistveno več, kot pa bi bilo pametno), sva si vseeno enkrat tedensko vzela čas in stvari pospravila na svoje mesto. Logično je, da stanovanje v celem tednu ni bilo tako razmetano kot je zdaj v enem samem dnevu, a naju je kljub temu nered precej motil in sva se ga po hitrem postopku rešila. Zdaj, nekaj let in par otrok kasneje, je situacija popolnoma drugačna. Drugačna v tem smislu, da sva se z nepospravljenim domom sprijaznila in naju le redkokdaj še kakšna stvar vrže s tira.

Na začetku nama ni bilo lahko

O tem bom več pisal v kakšni drugi objavi, ti pa lahko zagotovim, da se po rojstvu prvega otroka vse skupaj obrne na glavo. Vse, kar si počel kot oseba brez otrok, se z začetkom starševstva spremeni in na to se je marsikomu, vključno z nama, zelo težko privaditi. Tudi na to, da stanovanje nikoli več ne bo “kot iz škatlice”.

Lagal bi, če bi rekel, da sva prvo leto z nasmehom na obrazu opazovala kupe igrač, ki so ležali vsepovsod – od stranišča do dnevne sobe, kuhinje in spalnice. Če bi bile samo igrače, bi še šlo, tako pa se je situacija hitro stopnjevala in kmalu je bilo stanovanje polno vsega. Igrače, oblačila, jedilni pribor, čevlji, pisarniški material, ustvarjalni material, orodje, posteljnina in tudi ogromno krame, za katero nihče izmed naju ni vedel, da jo sploh imamo.

Uničena, razmetana in zapuščena stavba
Ne, nikoli ni tako hudo, kot vidiš na fotografiji

V tistem času sva veliko pozornosti namenila pospravljanju (sploh jaz), jamranju zakaj nama je tega treba (sploh jaz, spet) in kdaj se bo zadeva umirila (jap, ponovno večinoma jaz). Ti nekaj povem? Do danes se stanje glede razmetanosti ni prav nič umirilo, edina sprememba je ta, da se zdaj spotikava ob igrače 2- in 4-letnika, ne pa ob tiste za dojenčke. Same shit, different year bi lahko rekel. Žal sva takrat z boljšo polovico enostavno želela imeti vse stvari pod kontrolo na enak način in v istem obsegu, kot je bilo to pred nastopom starševske vloge. To, logično, ni bilo mogoče, razen, če bi ob tem zapostavljala otroke, kar pa pri naju ni bila opcija.

Kasneje sva se sprijaznila in več časa namenila družini

Čeprav sem človek, ki si včasih po nepotrebnem beli glavo s težavami, ki to sploh niso, sem sčasoma postal imun na nered. Ženi je to uspelo še veliko prej kot meni, a konec koncev je najpomembneje, da nama je za razmetano stanovanje praktično vseeno. To ne pomeni, da nikoli ne pospravljamo, res pa je, da se ne ukvarjava s finesami in tem, da je vse “tipi-topi”. Ko se lotimo pospravljanja (vsi, ne le midva), in to je med drugim tudi v sklopu naše večerne rutine, dom lepo uredimo, vsekakor pa ni več tistega nervoznega hitenja vsako sekundo dneva, da bi ja bilo vse na pravem mestu. To se pač še nekaj časa ne bo zgodilo in nama je za to prav malo mar. Nenazadnje gre za Sizifovo delo – komaj nekaj pospraviš, že na drugem koncu po zraku leti neka druga reč. Kaj drugega kot to, od otrok že ne gre pričakovati, ne? Nisem par tednov nazaj zastonj pisal o tem, da pospravljanje stanovanja spada pod tista hišna opravila, kjer starši bijemo vsakodnevne bitke.

Razmetana doma narejena otroška kuhinja
Če nama ni mar za neurejenost stanovanja še ne pomeni, da takšnega kaosa, kot je na fotografiji, nikoli ne pospravimo

Medtem ko sva v začetnem obdobju starševstva preveč časa namenila urejanju doma in na splošno stvarem, ki z vzgojo nimajo nobene povezave, sva kasneje začela energijo usmerjati drugam – v otroke in vse v zvezi z njimi. Namesto preklinjanja, ker ni vse v najlepšem redu, se raje posvečava najmlajšima, se z njima igrava, ustvarjava in počneva stvari, ki jima tako ali drugače pomagata pri razvoju, medsebojni povezanosti in povezanosti z nama kot staršema. Verjameva, da s tem delava tisto, kar je prav. Morda boš v tak pristop verjel tudi sam, če rečem, da ti otrok v odraslosti ne bo nikoli rekel “Hvala, ker si lepo poskrbel za naš dom.”, temveč ti bo prej namenil besede, kot so “Hvala, ker si svoj čas preživel z mano.”. Njemu je namreč pomembnejši kvalitetno preživeti čas s starši, ne pa draga darila, urejeno stanovanje ali vsakoletna potovanja s križarko.

Vprašanje zate

Kako se ti soočaš z neredom v stanovanju? Vabim te, da odgovor, mnenje in/ali izkušnje napišeš v komentar pod objavo, morda se razvije odlična debata!

Aja, mimogrede, ne pozabi všečkati moje Facebook strani, da boš na tekočem z novimi objavami!